Zakona je nastal na podlagi Analize nadomestitve veljavnega Energetskega zakona (EZ-1) in prenosa paketa EU predpisov „Čista energija za vse evropejce“ v okviru tehnične pomoči pri prenosu navedenega zakonodajnega paketa. Predlog zakona temelji na dosedanji ureditvi oskrbe s toploto in drugimi energetskimi plini iz EZ-1 in večinoma prenaša vsebinsko enake določbe.

Pri tem je potrebno poudariti razliko do Zakona o oskrbi s plini (trenutno še vedno praktično samo z zemeljskim plinom oziroma metanom), kjer so določena pravila delovanja povezanih plinovodih sistemov: prenosnih in distribucijskih, kar omogoča trgovanje s plinom kot blagom in s tem konkurenco med dobavitelji pri ponujanju plina odjemalcem na prenosnem in distribucijskem omrežju.

Obstoječa zakonska ureditev je s predlogom zakona dopolnjena glede posameznih vsebin, za katere se je izkazalo, da so pomanjkljivo urejene ali potrebujejo nadgradnjo in prilagoditev glede na izkušnje in nove cilje na področju energetike. Zakon pokriva področje distribucije toplote in plinov iz distribucijskih sistemov, ki niso povezani s katerim od prenosnih sistemov (torej so lokalni izolirani distribucijski sistemi) in zato predstavljajo naravni monopol tudi v primeru prodaje samega energenta. Glede na predvidene ukrepe za dosego podnebnih in energetskih ciljev iz Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) lahko pričakujemo še več (manjših) sistemov daljinskega ogrevanja v prihodnje, predvsem pa prenove obstoječih sistemov v bolj učinkovite in moderne.

Predlogi v osnutku zakona poskušajo ujeti ravnotežje med varovanjem odjemalca v odnosu do monopolnega dobavitelja in dovolj svobode pri oblikovanju poslovnega modela distributerja toplote za ekonomsko vzdržno in tehnično moderno distribucijo.

Zakon tako s spremenjenim kriterijem širi možnost izbire občine za tržno distribucijo kot obliko izvajanja distribucije toplote. Zakon predlaga izločitev distribucije pare iz regulacije cene, kot je to že v veljavi za daljinsko hlajenje, saj je odjemalcev na teh sistemih relativno malo in je pogajalska moč obeh strani izenačena.

Zakon predlaga dvig kriterija za obvezno regulacijo cene toplote, pri čemer pa dopušča manjšim sistemom, da še naprej določajo ceno toplote v skladu z metodologijo in soglasjem agencije na izhodiščno ceno.

Metoda regulacije cene toplote iz sistemov daljinskega ogrevanja na osnovi pričakovanih stroškov in izhodiščne cene ostaja enaka dosedanji, predlog zakona pa uvaja možnost dodatka k ceni/ tarifni postavki, ki jo na osnovi soglasja občine določi distributer. Na ta način se še naprej ohrani enotna regulacija stroškov izvajanja gospodarske javne službe za vse distributerje toplote (velike in manjše) ter hkrati omogoči distributerjem fleksibilnost pri določanju tarif. Končno ceno toplote bo tako kljub regulaciji upravičenih stroškov skozi preračun izhodiščne cene možno v soglasju z občino prilagajati lokalnim potrebam in značilnostim energetske oskrbe in lastnostim ali aktivnostim končnega uporabnika, tako z dodatkom za dvig cene kot z znižanjem končne cene s subvencijo. Oboje bo  transparentno prikazano tudi odjemalcu na računu.

Zakon vzporedno z distribucijo toplote, kot do sedaj, ureja tudi distribucijo (energetskih) plinov iz lokalnih nepovezanih omrežij, saj je zaradi značilnosti distribucije sistem urejanja podoben.

Povezava na sprejet zakon

Vir: MZI