Po uveljavitvi Uredbe o dopolnitvah uredbe o energetski infrastrukturi je bilo ob njenem izvajanju ugotovljeno, da so tiste njene določbe, ki se nanašajo na male vetrne elektrarne, pomanjkljive. Z že uveljavljeno Uredbo o dopolnitvah uredbe o energetski infrastrukturi so se sicer odpravili zapleti, ki so se pojavili zaradi nejasnosti, ali je potrebno tudi za male naprave OVE in SPTE pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne, čeprav so v skladu s predpisi, izdanimi na podlagi Energetskega zakona, uvrščene med mikro proizvodne naprave. Niso pa bili urejeni pogoji, ki se nanašajo na višine njihovega nosilnega droga. Doslej so bili ti drogovi praktično neomejeni po višini, višje od 15 m pa bi se štelo že za zahteven objekt.

Cilj sprejete je omogočiti pospešeno montiranje malih vetrnih elektrarn in s tem zagotoviti povečano uporabo obnovljivih virov energije pri proizvodnji električne energije, kar sicer tudi zahtevajo predpisi EU.

Načela uredbe ostajajo enaka, kot so bila prisotna v Uredbi o dopolnitvah uredbe o energetski infrastrukturi, to je, da se montiranje naprav, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov energije in iz soproizvodnje toplote in električne energije z visokim izkoristkom ter so v skladu z energetskimi predpisi uvrščeni med male naprave, v skladu s predpisi, ki urejajo graditev, šteje za investicijska vzdrževalna dela.

Poglavitna rešitev za dosego ciljev in načel uredbe je v tem, da se z njeno dopolnitvijo jasneje določijo pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se montaža male vetrne elektrarne na zgradbo ali njena postavitev na zemljišče šteje za investicijsko vzdrževalno delo in zato zanjo ni potrebno gradbeno dovoljenje. Zato se s spremenjeno uredbo tudi zaostrujejo pogoji, ki se nanašajo na višino nosilnih drogov. Sedaj se namreč omejuje višina vetrnih elektrarn na objektih, hkrati pa se sprošča določbo o oddaljenosti od zgradbe in oži zgradbe in zemljišča, kjer je to možno brez gradbenega dovoljenja samo na določenih namenskih območjih, koder ni stanovanj in centralnih dejavnosti.

Ker je sedaj določeno, da montaža enostavne male vetrne elektrarne ni v nasprotju s prostorskimi akti, če leži zemljišče v območju, ki je s prostorskimi akti določeno kot območje proizvodnih dejavnosti, območje prometne, komunikacijske, energetske, okoljske  in vodne infrastrukture ter območje mineralnih surovin, to posledično tudi pomeni, da v primeru, ko se mala vetrna elektrarna postavlja v takšnem območju, koder ni stanovanj in centralnih dejavnosti, izdelava presoje o zaščiti pred hrupom ni potrebna. Določbe 5. točke 23.a člena so bile namreč vnesene v obravnavano uredbo zato, da se ne bi pretiravalo s postavljanjem  malih vetrnih elektrarn v stanovanjskih območjih ter območjih centralnih dejavnosti.

Ker do sedaj veljavna uredba ni obravnavala 110 kV infrastrukture, je bilo potrebno spremeniti 4. in 5. člen tako, da je 110 kV infrastruktura lahko distribucijskega ali prenosnega značaja. Do sedaj veljavna uredba je v prilogi ločevala distribucijsko in prenosno infrastrukturo, kar je povzročalo dvome, ali je dopustno nazive delov prenosne infrastrukture uporabljati tudi za distribucijsko infrastrukturo in obratno. Spremenjena priloga nadomešča sedanja dva ločena oddelka  Priloge 1 z novim skupnim, ki obsega distribucijsko in prenosno infrastrukturo.