S sprejetjem sklepnega dokumenta je konferenca uresničila pričakovanja 150 voditeljev držav iz celega sveta, ki so na začetku podnebnega vrha svarili pred negativnimi posledicami podnebnih sprememb in pozvali k pripravi odločnega načrta. Pozivi strokovne javnosti za nov sporazum so znani že dolga leta, klic civilne družbe pa odločno ukrepanje vse bolj jasno narekuje.

Nov globalen podnebni sporazum predstavlja ambiciozen podnebni načrt. Je univerzalen, dolgoročen, pravno zavezujoč dokument, uravnotežen in pošten dokument, saj vključuje vse pogodbenice sveta, vsebuje dogoročen cilj za ohranitev porasta globalne temperature močno pod 2 stopinji Celzija z ustrezno referenco dodatnih naporov za cilj 1,5 stopinje Celzija, določa 5-letne dinamične cikle za pripravo in nadgrajevanje ciljev in zavez pogodbenic, zahteva 5-letne globalne preglede izpolnjevanja zavez, vsebuje kredibilno določilo pomoči državam v razvoju za uresničevanje aktivnosti dolgoročne podnebne politike, tako z mobilizacijo podnebnih financ  kot tudi z ustreznim prenosom tehnologij in administrativnega znanja v države v razvoju. Po sporazumu morajo razvite države zagotoviti finančno pomoč državam v razvoju tako pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov kot pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb. Države v razvoju lahko pri tem sodelujejo prostovoljno, če želijo. V manj zavezujočem delu dogovora je vključeno določilo, da bodo razvite države državam v razvoju do leta 2020 namenjale 100 milijard dolarjev letno, po tem letu pa naj bi to pomoč okrepile.

Pariški sporazum ne posega samo na področje podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, temveč v svojem kompleksnem sporočilu in zavezi povzema tudi temeljna razvojna in ustavna načela vključno s človekovimi pravicami. 

Sporazum na drugi strani žal še vedno ohranja elemente zastarelega in časovno preživelega razlikovanja na razvite države in države v razvoju, kjer pa je kljub temu bil narejen vsaj manjši napredek, ki zavezuje h globalnemu ukrepanju proti podnebnim spremembam. To je nadvse pomemben element, saj to razlikovanje pomeni bolj ali manj zahtevne zaveze glede ciljev zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in mobilizacije podnebnih financ. Zaradi zelo odločnih stališč nekaterih pogodbenic iz skupine G77 in Kitajske, da je treba ohraniti razlikovanje, kot je bilo zapisano v osnovno podnebno konvencijo iz leta 1992, večjega premika na tem področju ni bilo možno pričakovati. S posodobitvijo elementa razlikovanja se bomo torej srečevali tudi v prihodnje, in v tem okviru si bodo EU in DČ, skupaj z enako milsečimi pogodbenicami prizadevale, da vsaj v naslednjih letih uresničimo namero, da element razlikovanja posodobimo z v skladu z novim časom in z razvojno komponento.

Sporazum usmerja svet v smeri trajnostnega razvoja, potrebnega za ozdravitev našega planeta. Kot tak pomeni spodbudo za zagon investicijskih in razvojnih odločitev na sodobnih temeljih. Podnebne spremembe so globalne in žal ne prizanašajo nobeni državi ali regiji, kakor jih tudi nobena država ne more razrešiti sama zase ali za svoje sosede. Širše in globalne rešitve so možne samo v skupnem nastopu in globalnih prizadevanjih. Tudi za Slovenijo bo nov sporazum spodbudil nove, zelene investicije, nova delovna mesta, bolj zdravo in prijazno okolje, učinkovito rabe obnovljive energije in drugih naravnih virov.

Video

Vir: MOP