Nov energetski zakon EZ-1 je razveljavil vse podzakonske predpise, ki so bili izdani na podlagi starega energetskega zakona. Eden izmed aktov, ki jih je potrebno na novo sprejeti, je tudi nov Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli. Osnutek novega pravilnika je bil v javni obravnavi do 15. 1. 2015. Ministrstvo bo pripombe podrobno preučilo in jih ali upoštevalo ali pa pisno utemeljilo, zakaj niso upoštevane ter jih objavilo na spletni strani ministrstva.

Določbe pravilnika se uporabljajo v večstanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, ki imajo: štiri ali več posameznih delov (stanovanja, lokali,…) in skupen sistem ogrevanja ali skupen sistem priprave tople sanitarne vode. Če ima večstanovanjska stavba skupen sistem ogrevanja, nima pa skupnega sistema za pripravo tople vode, se uporabljajo samo določbe za ogrevanje. Pravilnik se ne uporablja: v stavbah z manj kot štirimi posameznimi deli (stanovanji); v večstanovanjskih stavbah, ki imajo individualne naprave za ogrevanje (etažna centralna kurjava na plin v vsakem stanovanju, električne peči v vsakem stanovanju, ….) se ne uporablja za ogrevanje; v večstanovanjskih stavbah, kjer imajo individualne naprave za pripravo tople sanitarne vode (električni bojlerji v vsakem stanovanju, …) se ne uporablja za toplo vodo.

Direktiva 2012/27/EU določa, da se na mesto oddaje ali na toplotni izmenjevalnik namesti števec za celotno stavbo, ločeno za toplo vodo in ogrevanje. To je določeno v 356. členu EZ-1, v prehodnih določbah pa je določeno, da je rok za vgradnjo teh števcev 1. oktober 2015. Večina stavb ima vgrajen en števec za toploto, saj je bila to obveznost, ki jo je določal že Energetski zakon iz leta 1999. Novost je namestitev ločenega števca za sanitarno toplo vodo za celo stavbo. Podrobno urejanje v pravilniku ni potrebno, saj je zakonska določba izvedljiva. Merjenje toplote na celo stavbo je predpogoj za delitev stroškov znotraj stavbe z več posameznimi deli.

Direktiva določa obvezno uporabo individualnih števcev za vsak posamezni del (stanovanje) in dopušča izjemo le v primeru, če namestitev ni tehnično mogoča ali ekonomsko upravičena. Če namestitev števcev za posamezno stanovanje ni mogoča (to je v primerih, kjer toplota za ogrevanje v posamezno stanovanje vstopa na več mestih po več ceveh), se lahko uporabijo delilniki na radiatorjih. Osnutek pravilnik določa, da bo v vseh primerih, kjer je to tehnično mogoče, potrebno vgraditi individualne števce. To določbo bomo v naslednji verziji črtali, tako da bodo lastniki odločali ali želijo delilnike na radiatorjih ali kalorimetre, kjer je to sploh možno (to bo enako kot v starem še veljavnem pravilniku). Za nove večstanovanjske stavbe je v vsakem primeru obvezna uporaba števcev že od leta 2000, tako za ogrevanje kot toplo vodo.

Pravilnik se uporablja v vseh primerih in določa način delitve stroškov za toploto tudi, če delilniki niso vgrajeni.

Določen je fiksni delež celotnih stroškov, ki se delijo na podlagi odčitkov delilnikov, preostali stroški za ogrevanje pa se delijo po kvadraturi. Pri tem so večstanovanjske stavbe razdeljene v dve skupini in sicer tiste, kjer toplota za ogrevanje v posamezni del vstopa na enem mestu in tiste, kjer toplota za ogrevanje v posamezni del vstopa na več mestih. Pri prvih se 25 %, pri drugih pa 50 % stroškov deli po površini, preostalo pa na podlagi odčitkov z delilnikov. S tem je na preprost način upoštevana toplota, ki jo v posamezne dele oddajajo cevi in ni merjena. Člen bo dopolnjen tako, da bo lastnikom omogočal odločanje, fiksni deleži določeni s pravilnikom pa bodo veljali le v primeru, če se lastniki ne morejo dogovoriti.

Obračun po delilnikih se lahko izvede le v primerih, če je na razpolago več kot 50 % odčitkov z delilnikov. Odčitki, kjer je razlika stanja v obdobju enaka nič, se ne upoštevajo. S tem je preprečeno, da bi v prehodnih obdobjih le manjši del stanovanj oziroma lastnikov plačeval stroške ogrevanja za celotno stavbo.

Lastniki odločijo o vgradnji in o obdobju obračuna, o tehničnih parametrih pa izvajalec delitve in upravnik, ker se je v praksi pokazalo, da je bilo odločanje o tehničnih parametrih delitve s strani lastnikov razmeroma težka naloga.

Jasno so določene naloge in odgovornost izvajalca delitve, ki je po novem (določitev korekcijskih faktorjev, večina »tehničnih« parametrov za delitev). Jasno so določene tudi naloge in odgovornost upravnika (zagotavljane podatkov o ogrevani površini, o številu oseb). Poenostavljen je sistem letnega poročanja (poročilo pripravi in dostavi izvajalec obračuna, ker odjemalce zanimajo stroški). Izvajalec obračuna oziroma upravnik pripravi letno poročilo za celotno večstanovanjsko stavbo in ga objavi na oglasni deski. Letnih poročil ni več potrebno pošiljati vsakemu odjemalcu.

Pravilnik določa, da je faktorje lege in druge parametre delitve potrebno spremeniti po vsaki (energetski) sanaciji stavbe.

V primeru stanovanjsko–poslovnih in poslovno–stanovanjskih stavb, se stroški najprej razdelijo na stanovanjski in poslovni del, nato pa se vsak del obravnava ločeno. Če so nameščene merilne naprave, se stroški med stanovanjski in poslovni del delijo na podlagi izmerjene porabe, če jih ni pa po kvadraturi.

Vir: MZI