Mnenje v zvezi z zahtevo Upravnega sodišča Republike Slovenije za oceno  ustavnosti osme alineje prvega odstavka 59. a člena Energetskega zakona (EZ) je zasnovano na določilih Ustave Republike Slovenije, ki dovoljuje poseganje v lastninsko pravico samo na podlagi zakona ter zakonskih določb Energetskega zakona.

Razveljavitev osme alineje 59. a člena EZ bi praktično onemogočala gradnjo prostorskih ureditev državnega pomena v normalnih in sprejemljivih časovnih rokih, ker gre za infrastrukturo, ki je tudi dolga, v smislu tekočih kilometrov. Na tako dolgih trasah, kot so trase prostorskih ureditev državnega pomena, se na približno vsakih 30 m začne nova parcela, pri čemer v slovenskem prostoru nasploh velja, da imajo parcele zemljišč praviloma po več solastnikov (število se v praksi giblje tudi preko 100 solastnikov). Tovrstna pravna stanja zemljišč praktično onemogočajo gradnjo, v kolikor niso predvideni fleksibilni postopki, ki na eni strani omogočajo gradnjo v javno korist, še vedno pa na transparenten, pravičen in enakopraven način varujejo pravice prizadetih lastnikov nepremičnin.

Gradnja daljnovodov in prenosnih plinovodov je v javno korist. Pomemben element te javne koristi je tudi hitrost in učinkovitost gradnje, kar bistveno vpliva na stroške gradnje. Zakon je za zagotovitev te javne koristi predvidel hitrejšo možnost pridobitve gradbenega dovoljenja z različnimi načini dokazovanja pravice graditi. To dokazovanje v postopku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja pa še ne pomeni, da je z gradbenim dovoljenjem poseženo v lastninsko pravico, saj mora razlastitveni upravičenec oziroma investitor skladno s predpisi o razlastitvi pridobiti posest nepremičnine oziroma pravico izvajanja služnosti v javno korist za namen izvajanja pravnomočnega gradbenega dovoljenja.