Javna obravnava, Marec 2021

Strategija obravnava dve premogovni regiji, zasavsko in savinjsko-šaleško (SAŠA). Pri SAŠA regiji strategija temelji na letnici izstopa iz premoga in potrebnem gospodarskem prestrukturiranju, pri Zasavju pa na nedokončanem (neuspešnem) prestrukturiranju, ki je sledil opustitvi aktivnega kopa premoga v tej regiji leta 2007.

1. Zakaj ravno leto 2033? Na čem temelji ta izračun?
2. Kakšne so mednarodne primerjave?
3. Kaj to pomeni za rudarje in povezana delovna mesta?
4. Kaj to pomeni za delovanje TEŠ?
5. Katere regije pridejo v poštev?
6. Kako bo to vplivalo na ceno elektrike?
7. Bomo potrošniki v maloprodajni ceni elektrike prevzeli del bremena prestrukturiranja?
8. Kakšni so izračuni, če se leto 2033 zamakne za recimo 10 let (kuponi, morebitne sankcije, itd.)?
9. Ali opustitev premoga že pomeni  odločitev za gradnjo NEK2?
10. Ali že obstajajo kakšne konkretne strategije prestrukturiranja regije?
11. Na čem bo temeljilo gospodarstvo SA-ŠA po letu 2033?
12. Kako bo država zagotovila, da se pri zapiranju rudnika v SA-ŠA ne bo ponovila zgodba RTH?
13. Kako bomo financirali zapiranje Premogovnika Velenje in gospodarsko prestrukturiranje regije?

V okviru Strategije so bili za vsako premogovno regijo pripravljeni trije scenariji, ki so temeljili na analizi stanja v regiji, intenzivnem posvetovanju z regionalnimi in nacionalnimi deležniki ter na upoštevanju ključnih notranjih in zunanjih dejavnikov. Scenariji so bili nato ovrednoteni s pomočjo večkriterijske analize in preverjeni v okviru celovite presoje vplivov na okolje, ki je ponovno vključevala intenziven in celovit dialog z deležniki.

Konec februarja je medresorska delovna skupina državnih sekretarjev (MZI, MOP, MF, MGRT, MDDSZ in SVRK) za namen javne obravnave za Savinjsko-Šaleško regijo predlagala najbolj ambiciozen scenarij izstopa iz premoga, tj. najkasneje leta 2033. Za takšno odločitev sta bila ključna predvsem naslednja dva razloga (skupina jih je sicer upoštevala več, osem, našteti so v strategiji, str. 16):

• spremenjene zunanje okoliščine, predvsem naraščanje cen emisijskih kuponov v zadnjem obdobju(in projekcije cen do 2030) skupaj z zviševanjem podnebnih ciljev na ravni EU, bistveno povečujejo tveganje, da pride do neekonomičnosti delovanja TEŠ že v roku nekaj let, in odlašanje z začetkom gospodarskega prestrukturiranja regije bi imelo v tem primeru daleč najbolj negativne gospodarske in socialne posledice za regijo in Slovenijo. Hkrati bi bil tak nenadzorovan izstop iz premoga tudi daleč najslabši iz vidika zanesljive oskrbe z električno energijo proizvedeno v Sloveniji, saj ne bi mogli pravočasno načrtovati nadomestnih kapacitet, kot tudi z vidika zaposlenih in procesa zapiranja Premogovnika Velenje, saj bi bili na nepričakovano prenehanje popolnoma nepripravljeni.
• scenarij izstopa iz premoga najkasneje v letu 2033 ima za podnebje, lokalno okolje, naravo in zdravje ljudi najbolj pozitivne učinke.

Večina držav članic EU premoga ne uporablja (več) za proizvodnjo električne energije. Preostale, ki premog še uporabljajo, v večini načrtujejo izstop iz premoga do leta 2030 (npr. Danska 2030, Finska 2029, Francija 2022, Grčija 2028, Madžarska 2030, Irska 2025, Italija 2025, Nizozemska 2029, Portugalska 2021, Slovaška 2030, Združeno kraljestvo 2024). Nemčija trenutno načrtuje izstop v letu 2038 z opcijo 2035, Poljska, ki je edina država članica, kjer danes premog še vedno predstavlja več kot polovico domače proizvodnje (=75%), je sprejela odločitev o popolni opustitvi do 2049, v letu 2040 pa naj bi uporabljala premog le še za 11 % (oz. največ do 28% , če bodo cene emisijskih kuponov to dopuščale) delež domače proizvodnje.

Odločitve o izstopu iz premoga poleg Slovenije niso sprejele še Češka, Hrvaška, Romunija in Bolgarija. Ob tem velja poudariti, da se bo v Romuniji in na Hrvaškem izstop iz premoga zgodil spontano in brez pomembnejše politične odločitve do leta 2030. Hrvaška ima v obratovanju eno manjšo termoelektrarno (Plomin), ki za svoje delovanje uporablja uvožen premog, in v hrvaškem elektroenergetskem sistemu ne predstavlja pomembnega proizvodnega elementa. Obratovalno dovoljenje velja do 2040, a se pričakuje, da bodo višji cilji do 2030 in dejstvo, da na Hrvaškem ni aktivnega rudnika, vplivali tudi na hrvaško odločitev o predčasnem prenehanju obratovanja. Čeprav Romunija še ni sprejela uradne odločitve o izstopu iz premoga, so njihove elektrarne na premog stare povprečno 42 let in bodo do 2030 zastarele (novembra 2020 je bila sprejeta odločitev, da novih ne bodo gradili). V Bolgariji, kjer premogovne elektrarne z uporabo domačega premoga pokrijejo 46 % vse proizvodnje električne energije, (še) ne načrtujejo izstopa iz premoga. K temu jih je sicer pozvala Komisija, bolgarski predsednik vlade Borisov pa je novembra zaprosil predsednico Komisije za »načrt«, ki bi podprl izstop Bolgarije iz premoga. Češka je sredi odločanja o izstopu iz premoga, ki zagotavlja 40 % vse električne energije, bodisi 2033 bodisi 2038 – vladne koalicijske partnerice si glede letnice trenutno še niso enotne.

Strategija določa pet strateških ciljev, med katerimi sta dva neposredno povezana z rudarji in povezanimi delovnimi mesti. Strateški cilj “Trajnosten, prožen in raznolik gospodarski razvoj”, ki naslavlja širši gospodarski okvir regije, spodbuja predvsem povečanje potenciala regije s poudarkom na glavnih regionalnih gospodarskih subjektih, spodbujanje lesne verige in lesno-predelovnalne industrije ter razvoj trajnostne turistične dejavnosti. Strateški cilj “Zaposlitve in veščine za vse” pa neposredno naslavlja položaj rudarjev in povezanih delovnih mest ter med drugim določa:

• zagotavljanje socialne varnosti delavcev v premogovniški industriji, ki bodo zaradi izstopa iz premoga potencialno ostali brez zaposlitve, na pravičen in vključujoč način (z ukrepi za zaščito socialnega položaja, prekvalificiranjem in ukrepi za prerazporeditev na alternativna delovna mesta),
• ustvarjanje novih delovnih mest, formalno in neformalno izobraževanje,
• skrb za ranljive skupine in zmanjševanje družbene neenakosti povezane z izzivi izstopa iz premoga (podpora invalidom in poškodovanim v rudarskih nesrečah, podpora upokojenim rudarjem pri ohranjanju socialne vključenosti, podpora delavcem migrantom v rudarstvu ipd.

Ob tem velja posebej poudariti, da bo nadaljnja raba energetske lokacije na TEŠ (kot bo določena z NEPN, ki bo sprejet v 2024) in proces zapiranja PV, ki bo trajal še deset let po opustitvi aktivnega kopa, potrebovala določen kader v regiji, ki bo ta dela opravljal še naprej. Tako da nikakor ne govorimo o tem, da bodo vsa delovna mesta, vezana na energetsko lokacijo, izgubljena. Prav tako velja poudariti, da se Premogovnik Velenje zaradi pomanjkanja interesa med lokalnim prebivalstvom že danes sooča z manjkom delovne sile iz lokalnega okolja.

Scenarij izstopa iz premoga najkasneje leta 2033 za TEŠ pomeni, da se bo podjetje ustrezno prestrukturiralo. Sama energetska lokacija TEŠ, ki bo ostala eden od stebrov regionalnega razvoja, se bo ohranila in nadgradila. Do prenove NEPN v letih 2022-2024 bo moral s strani HSE biti pripravljen predlog drugačne rabe energetske lokacije v Šoštanju, ki bo vključeval njeno ambiciozno preureditev z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij, ki zagotavljajo vsaj ohranjanje kakovosti zraka ter trajnostni in za končnega uporabnika cenovno dostopen vir energije za daljinsko ogrevanje in hlajenje.

Strategija se nanaša na dve premogovni regiji v Sloveniji.

Prva premogovna regija je Savinjsko-Šaleška regija, ki vključuje ožje vplivno območje (občine Velenje, Šoštanj in Šmartno) ter celotno regijo kot širše vplivno območje, kar predstavlja zaokroženo celoto desetih občin z močnimi zgodovinskimi, gospodarskimi in kulturnimi vezmi, ki se dnevno prepletajo na številnih ravneh javnega in zasebnega sektorja (Občina Gornji Grad, Občina Ljubno, Občina Luče, Občina Mozirje, Občina Nazarje, Občina Rečica ob Savinji, Občina Solčava, Občina Šmartno ob Paki, Občina Šoštanj in Mestna občina Velenje).

Druga premogovna regija je Zasavje, kjer je vplivno območje premogovniške industrije jasno prepoznano in umeščeno v občine Trbovlje, Hrastnik in Zagorje ob Savi. V teh občinah so nosilci rudarske pravice v regiji izvajali vse dejavnosti, obenem pa so bila in še vedno so zaradi opuščanja premogovniške dejavnosti postavljene pred številne zahtevne okoljske, gospodarske ter družbene izzive. Zasavska regija se je sicer razširila še z občino Litija, ki podobno kot pri SAŠA regiji, sodi v širše vplivno območje.

Slovenija je del enotnega trga EU in prenehanje rabe premoga za proizvodnjo električne energije v TEŠ ne bo imelo bistvenega vpliva na ceno električne energije, saj se ta oblikuje na širšem evropskem trgu. Glede na to, da gre pri proizvodnje elektrike za kapitalsko intenzivno dejavnost, bodo izbrane rešitve v okviru prenove NEPN skupaj s cenovno razpoložljivostjo tehnologij v času izvedbe investicij tisti variabilni faktorji, ki bodo imeli kratkoročno najbolj neposreden vpliv na del cene, ki se nanaša na generiranje električne energije.

Zaustavitev proizvodnje elektrike v TEŠ bo kratkoročno vplivalo na razmere na nacionalnem veleprodajnem trgu in na ceno električne energije. Izpad večjih proizvodnih enot sodi namreč med temeljne faktorje na veleprodajnem trgu, kamor sodijo še cene goriv, vreme, vplivi okoliških trgov glede razmerja med ponudbo in povpraševanjem, elastičnost ponudbe in povpraševanja in tudi regulatorni vplivi. Ker predstavlja cena energije v končni ceni za porabnika le okrog eno tretjino stroška, se v takem delu poznajo vplivi sprememb cen na trgu.  

Slovenija je del enotnega trga EU in prenehanje rabe premoga za proizvodnjo električne energije v TEŠ na daljši rok ne bo imelo prevladujočega vpliva na ceno električne energije. Slovenski trg z električno energijo se nahaja na stičišču štirih velikih evropskih trgov, nemškega, avstrijskega, italijanskega in trga jugovzhodne Evrope. Slovenski trg je vključen v medregijsko spajanje trgov za dan vnaprej na mejah z Avstrijo, Italijo in Hrvaško. Cene na posameznih borzah vplivajo tudi na preostale trge v EU. Delež proizvodnje iz obnovljivih virov se bo še povečeval, delež proizvodnje električne energije iz termoelektrarn se bo posledično  v prihodnosti znižal, kar bo znižalo skupne stroške proizvodnje električne energije (zaradi vpliva vedno dražjih CO2 kuponov). Zaradi sezonskega značaja obnovljivih virov pa bo prihajalo do sezonskega vpliva na tržno ceno elektrike zaradi nihanja ponudbe. Zaradi potreb po zagotavljanju prožnosti skozi bolj aktivno obnašanje končnih odjemalcev električne energijo, bo potrebno uvesti bolj dinamične tarife. Posledično je zaradi omenjenega razvoja za pričakovati na trgu elektrike večje vplive na končno ceno elektrike, kot ga bo imel izpad proizvodnje iz TEŠ.

S sprejemom strategije in ambiciozne odločitve o izstopu iz premoga se omogoča premogovnima regijama, da črpajo sredstva iz Mehanizma EU za pravični prehod, kjer Sloveniji v obdobju 2021-2027 pripada 235 mio EUR nepovratnih sredstev – a le ob pogoju izvajanja izstopa iz premoga. Odločitev, da se izstop odloži do npr. 238 ali 2042, bi bistveno omejil možnost črpanja, saj ob predvidevanju skoraj 20-letnega »business as usual« ne bi mogli dokazovati opuščanja rabe premoga, in posledično ne bi mogli črpati sredstva EU za ta namen. Zato je bistveno opozoriti, da šele ambiciozna odločitev o izstopu iz premoga pravzaprav omogoča Sloveniji in obema premogovnima regijama pravočasni začetek gospodarskega in družbenega prestrukturiranja ter pravični prehod.

Na sam datum izstopa iz premoga bo v bistvu pomembno vplival predvsem razvoj sheme EU za trgovanje z emisijami in cene emisijskih kuponov. Žal razvoj te politike in cene ogljika kaže, da obstaja precejšnje tveganje, da pride do neekonomičnosti rabe premoga za proizvodnjo električne energije v TEŠ bistveno prej kot v letu 2033. V tej luči je ključno, da se proces družbenega in gospodarskega prestrukturiranja začne čim prej, saj bomo le tako lahko zagotovili čim bolj mehek in pravičen prehod in spodbudili oblikovanje potrebnih projektov.

Odločitev o dolgoročni rabi jedrske energije še ni bila sprejeta in tudi ta Strategija ne vključuje te odločitve. Verjetno bo ta odločitev sprejeta v okviru Dolgoročne podnebne strategije. Opuščanje rabe premoga kot tudi JEK2 zagotovo vplivata na zanesljivost oskrbe na ravni države, zato bo vprašanje energetske mešanice po letu 2030 potrebno nasloviti v prenovljenem NEPN leta 2023/2024, ki bo moral odgovoriti tudi na vprašanje višjih ciljev TGP, OVE in URE do 2030. K tem vprašanjem je namreč potrebno pristopiti celovito in na ravni države, ne pa regijsko, zato strategija tudi ne daje odgovorov glede prihodnje rabe energetske lokacije. NEPN 2020 sicer predvideva, da bo strateška odločitev o dolgoročni rabi jedrske energije sprejeta najkasneje do 2027, po celoviti preučitvi možnosti dolgoročne rabe jedrske energije (ekonomske in druge strokovne analize).

Strategija predstavlja strateško podlago, na kateri se bodo izvajali različni programi in iniciative, skladno s pravili posameznih virov financiranja.

Kratkoročno sta ključna izvedbena dokumenta Območna načrta za pravični prehod regij Zasavje in SAŠA, ki bosta omogočala financiranje ukrepov, ki neposredno naslavljajo ključne izzive družbeno-ekonomskega prestrukturiranja regij zaradi posledic opuščanja rabe premoga. Oba območna načrta bosta usklajena s strategijo, pri čemer bosta naslavljala ožje opredeljen nabor potreb preko osredotočenih operacij s pomembnimi multiplikacijskimi učinki. Ključni poudarek je zato na gospodarskem prestrukturiranju in diverzifikaciji vseh segmentov gospodarstva, pa tudi ciljno usmerjenih ukrepih na trgu delovne sile, ki omogočajo postopno in pravočasno prilagoditev bazena delovne sile veščinam prihodnosti. V manjši meri bosta območna načrta naslavljala tudi potrebe energetske tranzicije regije (s poudarkom na OVE) in okoljsko sanacijo območij, ki so bila razvrednotena zaradi vplivov premogovništva.

Poseben instrument za izvajanje strategije pa bo vzpostavil prihodnji Zakon o zapiranju Premogovnika Velenje, ki zagotavljal podlago za proračunsko financiranje zapiralnih del in prestrukturiranja premogovnika. Dodatno že NEPN predvideva tudi poseben zakon o gospodarskem prestrukturiranju regije.

Skladno s strategijo scenarij 2033 predstavlja regijo pred pomemben izziv zagotavljanja zadostnega števila dovolj kakovostnih delovnih mest, s čimer bo dolina po izstopu še povečala privlačnost za njene prebivalce. Energetika kot dejavnost z visoko dodano vrednostjo je namreč zgodovinsko predstavljala vlečnega konja širše strukture regionalnega gospodarstva, zato je izpad te dejavnosti potrebno nasloviti s skrbno izbranimi naložbami, ki imajo potencial za rast in razvoj v lokalnem okolju. Strategija tako predvideva ohranjanje potenciala regije kot proizvodnega središča z ambicioznimi vlaganji v obstoječe (in nove) gospodarske subjekte na področju predelovalnih dejavnosti, kar dodatno podpira preko izboljšanja povezljivosti in širšega poslovnega okolja. Poseben sektorski poudarek je na razvoju zelenih rešitev in produktov na področju energetike (kot dejavnosti, ki ima pomembno tradicijo in bazo znanja), turizma (zlasti vezanega na območji okoli Velenjskega in Družmirskega jezera) in lesno-predelovalne industrije. Nenazadnje strategija podpira tudi postopno uvajanje krožnih poslovnih modelov in proizvodov v vseh segmentih gospodarstva, ki jih dodatno podpirajo ukrepi na področju digitalizacije (kot podpore krožnemu prehodu) in inovativni instrumenti financiranja.

Dejstvo je, da je država s pripravo strategije prepoznala potrebo po pravočasnem strateškem usmerjanju razvoja prav z namenom, da se zgodba RTH ne bi ponovila. S sprejetjem strategije bo tudi začrtala pot – cilje, ukrepe, finančne vire – in temu bodo sledili sektorski ukrepi na področju gospodarstva, sociale, okolja in tudi energetike. Ker bo celoten proces trajal več kot desetletje, je potrebno, da vsakokratna vlada prepozna skrbništvo in nadaljuje z začrtano potjo.

Velik del bremena zapiranja PV bo moral prevzeti nacionalni proračun, torej vsi davkoplačevalci v Republiki Sloveniji. V tem smislu je ključna čimprejšnja priprava zakonodajnega okvirja, ki bo zagotavljal solventnost premogovnika vse do zaključka zapiralnih del in socialnega prestrukturiranja kadrovskega bazena, vezanega na rudarstvo.

Pomemben del sredstev pa lahko pri gospodarskem prestrukturiranju zagotovi proračun EU, ki pa je povezan z ambicioznostjo odločitve o izstopu iz premoga. 235 mio EUR v finančni perspektivi 2021-2027 lahko zavrtijo investicije v vrednosti tudi do milijarde evrov v le šestih občinah (odvisno od projektov in stopnje sofinanciranja). Predvidevamo, da bo – upoštevajoč opuščanje rabe premoga v drugih državah članicah EU – levji delež sredstev za pravičen prehod na voljo v naslednjih dveh finančnih perspektivah EU 2021-2027 in 2028-2034 (ko bo večina držav članic zaprla večino svojih termoelektrarn). Poleg tega mora Slovenija za potrebe energetske tranzicije pametno izkoristiti tudi zgodovinsko rekorden obseg EU sredstev, ki nam je na voljo v okviru instrumenta »Next Generation EU«, namenjenega omejevanju družbene in gospodarske škode, ki jo je povzročila  pandemija koronavirusa. Več kot 10 milijard povratnih in nepovratnih sredstev bo v pomembnem delu usmerjenih v ozelenitev gospodarstva in družbe, morajo pa biti počrpana najkasneje do leta 2026.