Po spremembi uredbe so določene tri vrste samooskrbe z električno energijo iz obnovljivih virov energije: 1) individualna samooskrba, 2) samooskrba večstanovanjskih stavb in 3) samooskrba skupnosti za oskrbo z energijo iz obnovljivih virov. To doslej ni bilo mogoče, saj je prvotna uredba samooskrbo omogočala le lastnikom enostanovanjskih hiš oziroma poslovnih stavb. Uredba je bila s ciljem razširitve nabora upravičencev sicer delno spremenjena že v letu 2018, ko so pravico do samooskrbe lahko pričele koristiti tudi večstanovanjske stavbe.

Samooskrba skupnosti odjemalcev (skupnost OVE) pomeni, da gre za skupnost odjemalcev, katerih merilna mesta niso vezana na notranjo inštalacijo istega objekta oz. lokacije, vendar pa so v bližini (so vezani na omrežje iste TP) in se povežejo v skupnost z namenom koriščenja električne energije, proizvedene v napravi za samooskrbo. Na tak način bodo koristi sistema samooskrbe lahko deležni tudi tisti, ki sedaj ne morejo biti. To so denimo tisti, ki živijo v hišah, kjer postavitev naprave za samooskrbo ni primerna (npr. niso dovolj osončene). Po novem bo naprava za samooskrbo lahko postavljena na drugem objektu (npr. na strehi šole, gasilskega doma). Upravičenost do samooskrbe se po spremembi uredbe ne veže več na pojem »lastnika naprave«, temveč so upravičenci do samooskrbe tudi najemniki, kar do sedaj ni bilo mogoče.

Glavna prednost samooskrbe je v tem, da odjemalec, ki postavi lastno napravo za proizvodnjo električne energije, plača samo razliko med količino, ki jo je prevzel iz omrežja in količino proizvedene električne energije, ki jo je oddal v omrežje. Na ta način so stroški za elektriko bistveno manjši.

Omogočanje razširjene samooskrbe je pomemben korak k doseganju zavezujočih ciljev s področja obnovljivih virov energije in sledi evropskim trendom prehoda v nizkoogljično družbo. Nova uredba bo imela pozitivne učinke tudi na gospodarstvo, saj bo pospešila razvoj panoge, večanje samooskrbe pa bo razbremenjevalo omrežje.

Podrobnosti

Vir: MzI